imenoval se je neporažen, a ga je dvakrat porazila recesija

Prve, tiste legendarne avtomobile znamke Invicta so izdelovali med leti 1925-1933 v Cobhamu, Surrey; med 1933-1938 v predelu Londona Chelsea in med 1946-1950 v Virginia Water, Surrey. Med leti 2004-2012 so s poskusom oživitve legendarnega imena izdelovali super športnik Invicta S1, katerega proizvodnja je ustavila recesija. Te avtomobilske znamke ne smemo zamenjevati z znamko istega imena, ki so jih izdelovali v Finchley, London med leti 1900-1905 ali tistimi iz Leamington Spa, Warwickshire med 1913-1914, kaj šele z Ameriškim Buickom, ki je enega svojih modelov poimenoval s tem imenom.

Avtomobilsko znamko z imenom Invicta (iz latinščine: nepremagan, neporažen)

sta leta 1925 ustanovila stotnik Albert Noel (kasneje Sir Noel) Campbell Macklin, v takratni Britaniji cenjen avtomobilski konstruktor in dirkač

skupaj s potomcem premožne dinastije Tate - Lyle poznane po svojih sladkornih rafinerijah in tovarnah za predelavo sladkorja ter trgovski ladijski floti. To je bil takratni direktor družbe, Oliver Lyle.

Macklin je že imel izkušnje z izdelavo avtomobilov saj je sodeloval pri izdelavi avtomobilov med leti 1919-1924 v tovarnici Eric-Campbell & Co. Ltd.

in med leti 1920-1921 v Silver Hawk Motor Company Limited.

Za uresničitev njegovih zamisli in tehničnih rešitev je poskrbel Lyle s svojim denarjem. Avtomobile sta pričela izdelovati kar v Macklinovi garaži na posestvu Fairmile Cottage, ki je bilo ob glavni cesti med Londonom in Portsmouthom, v Cobhamu.

Pri konstrukciji in izdelavi je sodeloval tudi Macklinov mehanik, ki je skrbel za njegove dirkalnike pred prvo svetovno vojno, William (Willie) Watson. Lylova soproga Eileen jih je izzvala ali znajo izdelati športni avtomobil z možnostjo hitrega pospeševanja s čim manj prestavljanja ter z visoko končno hitrostjo, ki bi bil ob enem tudi vzdržljiv in zanesljiv v vsakdanji uporabi.

Lotili so se dela in za prvi prototip bodoče Invicte uporabijo šasijo športnega avtomobila iz leta 1924 Bayliss Thomas

katerega so ga izdelovali v tovarni motociklov Excelsior Motorcycle Company, saj svoje šasije takrat še niso imeli. Avtomobil je bil za njihove pojme prepočasen, zato so vanj namesto dvolitrskega motorja Coventry-Simplex (kasneje Climax) vgradili zmogljivejši 2,5 litrski šestvaljnik Meadows. Čeprav je bil avtomobil opremljen s štiristopenjskim menjalnikom, vozniku ni bilo potrebno za doseganje končne hitrosti drugega, kot speljati v prvi prestavi in potem prestaviti v najvišjo brzino - Meadows motor je imel izjemen navor in prožnost.

Že s prvim modelom so pri Invicti nakazali, da njihovi avtomobili ne bodo dostopni širokim množicam saj so samo za šasijo z motorjem - brez karoserije, kot je bilo takrat običajno - zahtevali zajetnih 595 angleških funtov, kar ni bilo malo denarja. Takšen način ponudbe je Invicta obdržala ves čas svojega obstoja in kupcem ni nikoli ponudila celoten avtomobil s karoserijo. Kupec si je karoserijo izbral in plačal posebej, po svojih željah.

Modele, ki so sledili, so kupcem ponujali že z lastno šasijo katere so označevali glede na dolžino - LC za daljšo in SC za krajšo. Vgrajevati so pričeli tudi močnejše motorje Meadows - tri in štiri in pol litrske. Slednji je veljal za praktično neuničljivega in prav ta motor je ponesel sloves njihovih avtomobilov o njihovi neuničljivosti.

Čeprav so bile njihove šasije z motorjem drage - primerljive so bile scenami avtomobilov Rolls Royce in Bentley - je povpraševanje naraščalo in so bili primorani posamezne šasije izdelovati drugje, največ v Barnesu pri Lenaerts & Dolphens, da bi vgraditev motorjev in preizkus potekal še vedno v garaži na posestvu Fairmile. Leta 1929 je William Watson izdelal novo šasijo z oznako NLC katero so uporabljali predvsem za limuzinske izvedbe kot recimo za njihov model A.

Največ zaslug za že takrat legendarni sloves njihovih avtomobilov o vzdržljivosti in zanesljivosti ima Macklinova svakinja, nadarjena in izjemna voznica dirkalnikov Violette (Violet) Cordery, ki je bila zaposlena pri Royal Naval Volunteer Reserve (RNVR) kot njegova službena voznica. Njena prva zmaga je bila leta 1925 na klubskem tekmovanju katerega je pripravil West Kent Motor Club - half mile sprint - s svojo 2,5 litrsko Invicto.

Marca naslednje leto že nastopi na vztrajnostni dirki v italijanski Monzi na dirkališču Autodromo Nazionale na kateri prevozi razdaljo deset tisoč milj (10.000!) kar je 16.093,44 kilometra (!) s povprečno hitrostjo 56,47 mph ali 90,12 km/h. Kot da to ne bi bilo dovolj, je na istem dirkališču prevozila še 15.000 milj (24.140,16 kilometrov) s povprečno hitrostjo 55,76 mph ali 88,51 km/h. Vražja ženska, ni kaj. Znamenito vztrajnostno dirko v francoskem Le Mnsu so sicer res prvič priredili tri leta preje, a tudi ta podvig v Monzi se je bliskovito razširil med ljubitelji avtomobilizma (čeprav takrat ni bilo interneta) predvsem zato, ker ga je dosegla - ženska. Za tisti čas skoraj da bogokletno.

Meseca julija istega leta se udeleži tudi vztrajnostne dirke na francoskem dirkališču v bližini Pariza, Autodrome de Linas-Montlhery a tokrat pod budnim nadzorom predstavnikov angleškega RAC (Royal Automobile Club) saj je bil njen italijanski dosežek v športu kjer so kraljevali moški za nekatere še vedno sporen. Violet je na tem dirkališču v 70ih urah neprekinjene vožnje (!) prevozila 5000 milj ali 8.046,72 kilometra s povprečno hitrostjo 70,7 mph ali 112,65 km/h in s tem vsaj za nekaj časa zaprla usta vsem dvomljivcem! 

Železo je treba kovati dokler je razbeljeno in tako tudi Violet ni izpustila priložnosti, da ponese slavo znamke Invicta (in tudi lastno, seveda) po širnem svetu zato se leta 1927 med februarjem in julijem odpravi v spremstvu medicinske sestre in mehanika katere je zopet spremljal uradni opazovalec poslan s strani RAC (dvom v njene sposobnosti ni in ni ponehal) na turnejo po takratni Evropi, Afriki, Indiji, Australiji, Ameriki in Kanadi kjer je prevozila po povsem vsakdanjih cestah skupno 10.266 milj ali 16.521,53 kilometrov s povprečno hitrostjo 24,6 mph oziroma 38,62 km/h - za tisti čas marsikomu nedosegljiva povprečna hitrost z avtomobilom. V tem času jo njena Invicta niti enkrat ni pustila na cedilu!

Njen največji dosežek kariere se je zgodil leta 1929, ko je skupaj s svojo mlajšo sestro Evelin  z avtomobilom Invicta s šasijo SC in s 4.5 litrskim Meadows motorjem na angleškem krožnem dirkališču Brooklnads dosegla uspeh, ki je takrat mejil že na znansveno fantastiko.

Prevozile so 30.000 milj (48.280 kilometrov) s povprečno hitrostjo 61,57 mph ali 99,09 km/h. Končno je vsem dvomljivcem dokazala iz kakšnega testa je narejena in istega leta so jo nagradili s takrat najprestižnejšim angleškim priznanjem v avtomobilskem športu - Dewar Trophy Cup. Vse do poroke z dirkačem in pilotom John Stuart Hindmarshom leta 1931 se je še udeleževala raznih vztrajnostnih dirk (London - Monte Carlo, London - John O'Groat, London - Edinburgh) da bi se potem povsem posvetila družinskemu življenju. Umrla je v starosti 83 let leta 1983 v kraju Oxshott, Surrey.

Violet (levo) in Evelin Cordery

Dewar Trophy Cup

In na spodnji fotografiji za lažjo predstavitev velikosti tega pokalnega priznanja. Mimogrede, lani ga je prejel AMG Mercedes.

 

Za dodatno slavo znamke Invicta je bil zaslužen mladi Donald Healey, ki je leta 1931 zmagal z njihovim povsem novim modelom S na Rally Monte Carlo

To je bilo prvič v dotedanji zgodovini tega tekmovanja, da je na njem zmagal avtomobil britanske izdelave. Model S so javnosti predstavili leto dni preje, na londonskem salonu avtomobilov, kjer je bil prava senzacija. 

Avtomobil je imel za tisti čas izredno nizko težišče kar mu je omogočalo izjemno lego na cesti. Splošen vtis o tem je uspelo delno pokvariti dirkaču in avtomobilističnemu novinarju Sydney Charles Houghton "Sammy" Davisu na krožni dirki dirkališča Brooklnds leta 1931, kjer se je ponesrečil (bil je polomljen a je preživel). 

Zakaj se je njegov avtomobil na zgornjem delu krožnega ovinka enostavno prevrnil na bok in se skotalil do spodnjega roba steze niso pojasnili do danes. Domnevajo, da je z desnim sprednjim kolesom zapeljal na zgornji rob ovinka, a to ni bilo nikoli dokazano.

prevrnjena Invicta ob dirkališču po nesreči

 

Leta 1932 pri Invicti predstavijo prototip modela, ki naj bi bil namenjen širšim množicam, saj je vsesplošna svetovna gospodarska kriza že dododbra pokazala svoje zobe in je bilo povpraševanje po dragih športnih šasijah vedno manjše. Avtomobil z oznako L Type 12/45 so opremili s skromnim 1.5 litrskim šestvaljnikom Blackburne, a za avtomobil ni bilo nikakršnega zanimanja in ni šel nikoli v proizvodnjo.

Leta 1933 se združijo - sedaj že Sir - Noel Macklin, inženir in oblikovalec karoserij Reid Railton, mehanik in konstruktor William Watson skupaj z zmagovalcem rellyja Monte Carlo Healeyem ter ustanovijo novo podjetje za izdelavo cenovno bolj dostopnih športnih avtomobilov znamke Railton s sedežem v Cobhamu zato izdelavo Invicte preselijo v londonski predel Chelsea. 

Povpraševanje po Invictah vedno bolj upada zato se v dogovoru z Lylom odločijo, da končajo z izdelavo šasij z motorji po trinajstih letih slave leta 1938. V tem času je znamka Invicta dosegla sloves, ki ga nekatere druge avtomobilske znamke dosežejo po desetletjih obstoja ali pa tudi nikoli. Tiste redke ohranjene ali obnovljene Invicte danes na katerikoli dražbi starodobnikov z lahkoto presežejo ceno pol milijona evrov.

 

 

Po koncu druge svetovne vojne, leta 1946 se nepričakovano v mestecu Virginia Waters, Surrey povsem nepričakovano pojavi podjetje z imenom Invicta Cars, ki predstavi model Black Prince

Avtomobil ima trilitrski DOHC Meadows motor s tremi vplinjači in močjo 120 konj. Imel je aluminijasto karoserijo, posamične obese, torzijske vzmeti in zelo bogato opremo. Med drugim je imel vgrajen poseben grelec motorja, ki je motor v primeru daljše neuporabe, segrel na delovno temperaturo, imel je ročno klimo za potniški prostor in kvaliteten avtoradio z zvočniki. Bil je zelo zahteven za vzdrževanje, drag, in so jih do leta 1950, ko podjetje odkupi družba AFN, izdelali samo 16. Archibald Frazer Nash, novi lastnik, je izdeloval lastne avtomobile znamke Frazer Nash in ni imel namena izdelovati Invict, zato znamko za vedno ukine in proda pravice do uporabe tega imena.

Vendar to še ni bil konec znamke. V začetku leta 2004 zopet zasledimo Invicto, tokrat v povsem novi podobi in s popolnoma drugimi lastniki, ki z ostalimi niso imeli nikakršnih povezav. Pravice do imena je že začetkom 80ih let odkupil poslovnež Michael Bristow in je želel obnoviti znamenito in legendarno ime zato je k sodelovanju povabil oblikovalski studio, ki sta ga vodila Chris Marsh in Leigh Adams. Skupaj ustanovijo družbo Invicta Car Company s sedežem v mestu Chippenham, Wiltshire kjer kmalu predstavijo svoj model imenovan S1

Superšportnik je zaslovel s karoserijo, saj je bil prvi avtomobil, ki jo je imel izdelano v enem kosu iz karbonskih vlaken in je veljala za najtrdnejšo, ki so jo kadarkoli do takrat izdelali na britanskih tleh. Začetna cena avtomobila je bila 106.000 funtov, da bi narasla vse do 160.000 funtov za bolj opremljen avtomobil. Za pogon so uporabljali Fordove 4.6 ali 5.0 litrske motorje, ki so jih še dodatno obdelali v Fordovi specializirani delavnici za predelavo SVT v ZDA kjer so moč motorjev povečali na zavidljivih 600 konj kar je bilo večkot dovolj da je S1 z lahkoto dosegel 320 km/h.

Aprila leta 2012 se družba Westpoint Car Company - tako se je preimenovala Invicta Car Company tik pred objavo poraznega finančnega stanja - zaradi recesije znajde na robu obstoja. Istega leta Michael Bristow objavi bankrot z besedami, da je to drugič in zadnjič, da je recesija uničila nepremagljivega in znamka Invicta, žal, dokončno preneha obstajati.