od parnih kotlov do avtomobilov za vladarje

Julien Belleville, izučen ključavničar in kovač, je od leta 1850 dalje izdeloval parne kotle za ladijsko uporabo. Sedemnajst let kasneje se podjetju pridruži poslovnež Louis Delaunay

ki se kmalu poroči z Julienovo hčerko in s tem postane partner v tastovem podjetju. Ali je odločala zaljubljenost ali kaj drugega, ne vemo, a vemo, da si je Louis dal spremeniti svoj priimek in prevzel novega, ki je zvenel bolj aristokratsko: Delaunay-Belleville. S svojo daljnovidnostjo in prefinjenim občutkom za poslovanje je kmalu ugotovil, da je izdelava parnih kotlov sicer hvaležno in dokaj donosno delo, a sam je želel veliko več. Zato je leta 1903 ustanovil skupaj z Marius Barbaroujem

samostojno podjetje z imenom S.A. des Automobiles Delaunay-Belleville v St.Denisu blizu Pariza, kjer je Barbaroujeva družina tudi že imela podjetje za izdelavo parnih kotlov in pričneta z izdelavo avtomobilov. Louis prevzame skrb za prodajo in Marius za tehnično plat v novem podjetju, med tem ko je dotedanja proizvodnja parnih kotlov bila še vedno samo v Louisovih rokah. Po njegovi smrti leta 1912 je vodenje prevzel njegov sin, Marius pa je prevzel celotno vodenje avtomobilske proizvodnje ter še vedno bedel nad tehnologijo in kvaliteto izdelave

Marius je, za razliko od Louisa, imel izkušnje s konstruiranjem avtomobilov, ki si jih je pridobil z delom v podjetjih Clément Gladiator in Lorraine-Dietrich. Ker sta Louis in Marius oba pričela izdelovati avtomobile iz podjetja za izdelavo parnih kotlov, sta sklenila, da bodo tudi njuni avtomobili - v spomin od kje izvirajo in zaradi utečene izdelave - imeli popolnoma okrogel sprednji del

Prvi Delauny-Belleville je predstavljen javnosti na pariškem avtomobilskem salonu samo leto dni po ustanovitvi podjetja in njun avtomobil pritegne neverjetno pozornost in zanimanje obiskovalcev. Najbolj so bili navdušeni nad izredno mirnim delovanjem motorja. Še bolj navdušeni so bili potniki, saj med vožnjo niso poslušali glasnega ropta motorja niti čutili močnega tresenja karoserije

Da so to dosegli je glavni konstruktor Barbarou uporabljal povsem drugačno izvedbo motornega vztrajnika od običajnih in lasten način vpenjanja motorja na podvozje ter vgrajeval izredno dolg dušilec zvoka na ispušni cevi. Za izdelavo so uporabljali izključno najkvalitetnejše materijale in to je bil, poleg tega da je bil vsak avtomobil izdelan v celoti ročno, tudi eden od vzrokov, da je bila njihova cena tako visoka, da so si jih mogli privoščiti samo res izredno bogati posamezniki in kronane glave

njihova znamenita "tiha in mirna" šasija 

Avtomobili Delaunay-Belleville niso zastonj veljali za francoski Rolls Royce, še več, trdili so (kupci, ne tovarna, da bo jasno) da so to najboljši avtomobili na svetu in da so vredni denarja, ki so ga plačali zanj. Ko izvemo, da so te besede prišle iz ust takratnih najbogatejših bankirjev in vladarjev, med katerimi je najbolj znan ruski car Nikolaj II., ki je bil dobesedno obseden z njihovimi avtomobili, potem moramo verjeti tej trditvi.

Nekje sem zasledil, da so ti avtomobili mikali tudi pripadnike oktobrske revolucije Lenina in Trockega, kar rad verjamem. Ne, da bi si jih mogla onadva kupiti, čeprav jih je Nemčija bogato zalagala z denarjem, rajši sta jih obdržala v isti garaži, ki je z revolucijo postala komsomolska. Žal v zgodovini revolucij ni revolucionarnega junaka, ki si ne bi prilastil bogastvo tistih, katere so rušili. A pustimo to in se vrnimo najboljšim avtomobilom na svetu - v takratnem času.

Res je, da so bili avtomobili Delaunay-Belleville med najbolj iskanimi prav zato ker so bili njihovi avtomobili omejeni na izredno majhno število izdelanih. Poleg ruskega carja so se nad njimi zelo navduševali tudi grški kralj George I., španski monarh Alfonso XIII, belgijski kralj Léopold II in bankir Rotschild

mladi carevič se igra v očetovem avtomobilu

Rotschildov Delaunay Belleville

Vsi njihovi avtomobli so bili opremljeni z lastnimi štiri in šest valjnimi motorji

z napredno tehnologijo - kot prvi so za mazanje vitalnih delov motorja uporabljali oljno črpalko, opremljeni so bili s hlajenimi zavorami na vseh kolesih in njihova karoserija je bila z debelimi gumijastimi blažilci na podvozje pritrjena samo s štirimi močnejšimi vijaki (!!!) !

Njihov prvi model opremljen s 3.6 litrskim šestvaljnikom je bil H4 leta 1911

in kasnejši HB6 je imel že petlitrski šestvaljnik z močjo 30KM

Karoserije za njihove avtomobile so izdelovali izključno po naročilu samo najboljši takratni karoseristi kot belgijski D'Ieteren, francoski Labourdette, nemški Mulhbacher, angleški Mulliner itd. 

Leta 1912 izdelajo svoj - po mnenju mnogih - najprestižnejši avtomobil - šestvaljnik neznane prostornine s kar 71KM imenovan po njihovem največjem naročniku, ruskem carju - "Sa Majesté le Tsar" (SMT)

Poleg tehnično dovršenega motorja je imel kot prvi njihov avtomobil gumb za zagon motorja iz voznikovega mesta - brez uporabe zagonske ročice od zunaj, kar je postala stalnica vseh njihovih naslednjih modelov - in dvojne pnevmatike na zadnjih kolesih.

Med prvo svetovno vojno tovarna ne izdeluje avtomobilov, po koncu vojne se Barbarou upokoji in dotedanja vrhunska izdelava in uporaba najsodobnejše tehnologije počasi zamre. Tako leta 1919 predstavijo javnosti model P4B

ki je daleč od stare slave in se s svojo (še vedno visoko) ceno 900₤ uvršča med konkurente tistega časa - angleška Napier T23 in Rolls Royce Silver Ghost

Model P4B je postal na nek način slaven in znan tudi po tem, da ga je za svoje gangsterske pohode uporabljal takrat znani francoski gangster in anarhist Jules Bonnot. Leta 1926 sledita dva modela z novim štirivaljnikom 14/40 in 16/60, ki kasneje dobita 3.1 in 3.6 litrski šestvaljnik, da bi proti koncu proizvodnje leta 1931 v njiju vgrajevali Continentalov osemvaljnik.

Njihovi avtomobili vidno spreminjajo obliko prednjega dela, postajajo cenovno dostopnejši, njihova slava počasi ugaša in podjetje se leta 1930 usmeri tudi v izdelavo tovornih vozil za potrebe francoske vojske

da bi se leta 1936 povsem združili z matično tovarno in trgu ponudili model RI-6, ki je svetlobna leta daleč od kvalitete in slave njihovih nekdanjih avtomobilov

Pri njegovi izdelavi ne uporabljajo več lastne tehnologije temveč je podvozje in motor vzet iz Mercedesa 230, ki ga opremijo še s Cotal ročnim polavtomatskim predizbirnim menjalnikom in za izgled prednjega dela avtomobila nesrečno kopirajo Buicka letnik 1939

Posledica vsega tega je, da je bilo povpraševanje po tem modelu zanemarljivo in vsakdo, ki ga je kupil je sčasoma imel težave z vzdrževanjem, saj rezervnih delov za avtomobil v tovarni niso izdelovali. Kot da bi slutili svoj neizbežen konec in zaton, čeprav so ves čas poleg avtomobilov izdelovali tudi grelce vode (bojlerje) in hladilnike za avtomobilske motorje. Zadnji sunek neizbežnega konca se zgodi leta 1947, ko v celem letu dobijo naročilo za samo šest avtomobilov in naslednje leto celotno tovarno odkupi podjetnik Robert de Rovin, ki za vedno ugasne nekoč ponosno ime Delaunay-Belleville.

Njegova zamisel, da bodo kupci razgrabili njegove cenene avtomobile imenovane Rovin, opremljene z eno ali dvo valjnimi motorji s prostornino med 240 - 462 kubičnimi centimetri se je pokazala za čisto polomijo in tudi on za vedno preneha s proizvodnjo leta 1961.

ruski car s spremstvom zapušča svojo dačo v naselju Krasnoe Selo v svojem najpriljubljenejšem avtomobilu