avtomobilov ni nikoli maral a je zapisan v avtomobilski zgodovini

V avtomobilski zgodovini najdemo tudi takšne posameznike, ki so jih avtomobili zanimali kakor lanski sneg in so v tem poslu videli samo in edino - visok dobiček. Med njimi je vsekakor najbolj znan Alexandre Darracq (1855–1931) po rodu Bask in rojen v mestu Bordeaux, ki ga danes vseeno prištevamo med pionirje avtomobilske industrije. Nikoli ni maral avtomobilov, nikoli v življenju ni sedel niti v enega, da bi se vozil z njim a jih je izdeloval in uspešno ustanavljal podjetja od katerih sta dva še danes prisotna na trgu in čeprav ni imel izobrazbe v bančništvu ali poslovanju je vseeno eden najuspešnejših industrialcev v avtomobilski zgodovini. V avtomobilski industriji je videl edino "gos, ki nese zlata jajca" kot je za življenja dejal nekemu prijatelju.

Po osnovnem poklicu tehnični risar si je znanje pridobil v tovarni "Arsenal" iz mesta Tarbes ter se kasneje zaposlil v tovarni "Hurtu" kot oblikovalec šivalnih strojev. Šivalni stroj, ki ga je oblikoval, je dobil zlato medaljo leta 1889 na veliki pariški svetovni razstavi. Vendar tovarna "Hurtu" ni izdelovala samo šivalne stroje, izdelovala je tudi dvokolesa in avtomobile kjer se je mladi Alexandre seznanil z njihovo izdelavo in videl v tej proizvodnji način kako si pridobiti osebno bogastvo s pravilnim vlaganjem v proizvodnjo in s posluhom za kupca.

 

Darracq zapusti povprečno plačano delovno mesto tehničnega risarja ter si z denarjem, ki ga je dobil za nagrado ustanovi lastno delavnico za izdelavo dvokoles z imenom "Gladiator Cycle Company" leta 1891 in pot do izjemno uspešnega poslovneža se je pričela. 

Uspešno delavnico je z velikim dobičkom prodal leta 1896 Adolphe Clementu

in pričel vlagati v lastno proizvodnjo motornih vozil zato v ta namen istega leta v kraju Suresnes v bližini Pariza ustanovi lastno podjetje z imenom "Automobiles Darracq S.A." in prične z izdelavo motornega kolesa po licenci Millet

Millet je bil znan po tem, da je kot prvi za svoja motorna kolesa uporabljal pnevmatike (ne trdo gumo nanešeno na železni obroč) in za pogon uporabljal rotacijski petvaljnik. Kmalu njegovo proizvodnjo zamenja prav tako z licenčno izdelavo električno gnanih kočij (avtomobilov) znamke "Brougham"

To proizvodnjo leta 1898 zamenja z izdelavo - zopet po licenci - motornih triciklov znamke Léon Bollée, ki se je izkazala za popoln neuspeh. 

Kot je nekoč dejal, je to bilo prvič in zadnjič, da je vrgel proč 10.000 £ - toliko je namreč plačal za odkup licence. Tricikli so imeli problematično upravljanje, pet stopenjski jermensko gnani menjalnik je bil popolnoma zgrešene konstrukcije, vožnja z njimi neudobna - skratka, Darracq je hitro prenehal z njihovo izdelavo in se odločil, da prične z lastnimi avtomobili leta 1900, da bi svoj prvi avtomobil predstavil javnosti leto dni kasneje. To je bil Darracq 6 1/2 HP katarega je konstruiral Paul Ribeyrolles in je za pogon uporabljal 785 kubični motor z rotacijskimi ventili. 

V svoji tovarni je Darracq zaposloval izključno vrhunske inženirje in sposobne delavce, ki jih je povrh vsega tudi odlično plačeval za njihovo delo - v njegovi tovarni je delavec v proizvodnji zaslužil deset francoskih frankov na uro - kar je bilo vse prej kot malo denarja. Kmalu njegovi avtomobili postanejo pojem zanesljivosti in preprostosti ter imajo med kupci visok ugled. Zaradi ugleda znamke in zanimanja za njegove avtomobile je Darracq že leta 1903 obvladoval kar 10% francoskega avtomobilskega trga s svojimi različnimi modeli avtomobilov.

 

 

 

Leta 1902 se Darracq odloči za sodelovanje z nemškim proizvajalcem avtomobilov Opel in vse do leta 1907 v Nemčiji tovarna Opel izdeluje avtomobile z oznako - Opel-Darracq. Zakaj so prekinili sodelovanje, Darracq ni nikoli pojasnil. Eden od vzrokov je morda tudi njegova želja po osvajanju angleškega trga, saj je leta 1905 tam ustanovil z lastnim denarjem, brez bančnih kreditov, delniško družbo z imenom "A. Darracq Ltd" z začetnim kapitalom 650.000 ₤. Delnice je razprodal v trenutku in novih niso nikoli več izdali. 

 

Leta 1905 se Darracq odloči izdelati dirkalnik s katerim želi doseagti nove hitrostne rekorde in izključno v ta namen konstruktor njihovega prvega avtomobila Ribeyrolles izdela kar 25 litrski V8 motor z močjo 200 konj, ki so ga vgradili v šasijo brez karoserije in jo opremili z dvema sedežema s katerim so dosegli kar nekaj hitrostnih rekordov. 

obnovljen avtomobil - spodaj fotografija motornega bata in bati (brez valjev) v motorju - za lažjo predstavitev velikosti motorja

 

Leto dni preden prekine sodelovanje z nemškim proizvajalcem avtomobilov, je Darracq pričel širiti svojo proizvodnjo tudi v Italijio. V ta namen je v milanskem predmestju Portello z lobistično podporo milanskega aristokrata Ugo Stella (za kar je moral Darracq seči globoko v žep - po nekaterih podatkih naj bi mu za uslugo plačal neverjetnih deset milionov tedanjih Lir!!! ) ustanovi leta 1906 podjetje z imenom "SIAD" (Societa Italiana Automobili Darracq). Poslovanje te tovarne nikakor ni šlo po načrtih in previdni Darracq zapre to podjetje leta 1909 in na istem mestu ustanovi povsem novo podjetje z imenom "Anonima Lombarda Fabbrica Automobili" skrajšano -  A.L.F.A.

S temi avtomobili se tovarna usmerja v proizvodnjo predvsem avtomobilov z izrazito športno noto kakor tudi na izdelavo avtomobilov namenjenih izključno za dirkanje. Povpraševanje po njihovih vozilih je bilo vedno večje, saj so veljali za tehnično izpopolnjene bisere in njihovi motorji z rotacijskimi ventili, ki so jih izdelovali po licenci Henrold, so veljali za zelo zanesljive in praktično nepokvarljive.

 

 

 

 S svojimi avtomobili tovarna dosega nekaj vidnih uspehov in dirkalniki rušijo kar lepo število dotedanjih raznih rekordov. Ker je bilo to v tistem času bistvenega pomena za uspešno poslovanje, a A.L.F.A. Darracq so vedno bolj iskani, se tovarna širi ne samo v Italiji, temveč začnejo s proizvodnjo tudi v Španiji, kjer Darracq ustanovi zopet delniško družbo z imenom "Sociedad Anonima Espanola de Automoviles Darracq" skrajšano "SAEAD" v mestecu Vitoria in ki je kasneje z različnimi prevzemi postala danes bolj znana tovarna "SEAT" in je del nemškega koncerna "Volkswagen"

Leta 1913 se Darracq odloči zapustiti avtomobilsko industrijo in se posvetiti novim poslovnim izzivom ter prične denar vlagati v igralništvo in hotele na francoski rivieri in v Monte Carlu, predvsem v hotel Negresco v Nici

Tako vse svoje angleške delnice proda inženirju in podjetniku Owen Cleggu (za tovarno Rover je konstruiral njihov najuspešnejši model Twelve)

sam obdrži samo mesto poslovnega direktorja in malo pred začetkom prve svetovne vojne tudi vse delnice tovarne v Italiji, poslovnežu z imenom Nicolo Romeo.

Kaj je s tem nastalo, ljubitelji avtomobilizma dobro vedo - Alfa Romeo - v svojem času vrhunski in cenjeni športni in dirkalni avtomobili z velikim ugledom. Med drugim je svojo avtomobilsko kariero pri njih začel tudi Enzo Ferrari.

Med prvo svetovno vojno se francoska tovarna (njo je Darracq zadržal) povsem umakne iz avtomobilske industrije, saj ni bilo povpraševnja po nobenih osebnih vozilih (tu in tam je kakšen bogataš naročil kakšen avtomobil, a to ni bil vrt milionarja Darracqa) in se preusmeri v izdelavo nabojev in granat. Po končani vojni se mu očitno zopet stoži po avtomobilih in odkupi angleško podjetje "Clement Talbot" z namenom izvoza in uvoza avtomobilov. Vse do leta 1920 so se ti avomobili na trgu prodajali pod imenom "Talbot-Darracq" in bili tudi uspešni na nekaterih dirkah

Leta 1920 v Angliji prevzame podjetje za izdelavo avtomobilskih vzmeti "Jonas Woodhead and Sons", ki je bila vodilna v tej panogi in avgusta istega leta odkupi tudi večino delnic tovarne "Sunbeam Motor Company" iz Wolverhamptona ter ustanovi novo družbo z imenom "STD Motors" (Sunbeam-Talbot-Daracq)

Dokler je bil Darracq živ in dejaven v družbi so poslovali odlično, po njegovi smrti leta 1931 v starosti 76 let v Monte Carlu, je proizvodnja vidno nazadovala in leta 1935 delnice in vse pravice odkupi družba "Rootes", ki jo je leta 1913 ustanovil William Rootes. Novi lastnik posveča več pozornosti izdelavi avtomobilov znamke "Sunbeam-Talbot" in ker ni želel več uporabljati ime Darracq, ga istega leta za vedno izbriše iz avtomobilske zgodovine.

Za konec njegove zgodbe - nikoli ni skonstruiral niti enega avtomobila, razen nagrajene oblike šivalnega stroja ni tehniki dal niti ene same rešitve, ni maral ne avtomobilov ne motorjev, govorili so, da je vse življenje bodisi pešačil, se vozil s konjsko vprego, potoval z vlakom ali ladjo, bil je izredno skop do sebe a svoje delavce je odlično plačeval - a vendar mu je treba priznati, da ima zasluženo mesto v avtomobilski zgodovini saj je bil eden najuspešnejših avtomobilskih proizvajalcev in je za popravilo svojih avtomobilov izdeloval tudi posebno orodje, ki ga je kupec dobil skupaj z avtomobilom. 

Nobeno njegovo podjetje ni šlo v stečaj, s svojim občutkom za posel je zapustil dve tovarni, ki delajo še danes, podjetja, tovarne, družbe je ustanavljal z lastnim kapitalom - vedno brez enega samega bančnega posojila! Tisti, ki so z nakupom delnic vlagali v njegova podjetja niso nikoli bili razočarani oziroma imeli izgubo s svojo investicijo.

Če se spomnite - začel je z denarjem,ki ga je dobil za nagrado pri oblikovanju šivalnega stroja. Nisem omenil višino denarne nagrade - 250 takratnih francoskih frankov. Ko je umrl je bilo njegovo imetje vredno več kot milijonkratnik tega zneska.

Pokopan je v družinski grobnici na pariškem pokopališču Père Lachaise.