V današnjem XXI stoletju, ko razni ekologi, inženirji,
okoljevarstveniki in futuristi razmišljajo kako zaščititi ozračje, rastlinski
in živalski svet, da o ljudeh ne izgubljam
besed ter kako nadomestiti fosilna goriva z nečim bolj sprejemljivim, so tam,
čez lužo, že koncem XIX.stoletja imeli proizvajalce električnih avtomobilov in
eden od njih je bilo podjetje "Baker Electric Motor Vehicle Co.," ki
ga je ustanovil Walter C. Baker s finančno pomočjo svojega prijatelja Fred R. Whitea,
leta 1899 v Clevelandu, Ohio
Toda ne samo tam, tudi v tedanji Evropi so obstajali entuziastični
vizionarji, ki so stavili na prihodnost električnih vozil. Eden od njih,
belgijski inženir z mađarskimi rodbinskimi koreninami, Camille Jenatzy je
istega leta, ko je ustanovljeno podjetje Baker, dosegel svetovni hitrostni
rekord z avtomobili na električni pogon. Vozilo je skonstruiral in izdelal
čisto sam in ga imenoval- "Jamais Contente" - kar pomeni - nikoli
zadovoljen. Hitrost, ki jo je s tem vozilom dosegel je bila 65.79 mph ali 104,60
km/h.
Okrog leta 1900 so bili v Ameriki električni avtomobili
statusni simbol, znak prestiža (recimo, kot da imate danes avtomobil Tesla) in
lastniki teh vozil so visoko dvigovali nosove nad lastniki "smrdljivih,
nesigurnih kišt na kolesih, ki so se permanentno kvarile ža za prvim
vogalom" - tako so tedaj namreč imenovali avtomobile z bencinskim motorjem.
Avtomobili, ki so prihajali iz tovarne Baker so bili idealni
za mestni promet, pri nekaterih modelih je njihova avtonomija znašala tudi do
80 kilometrov z enim polnjenjem in nekatere luksuzne izvedbe so dosegale za
tisti čas zavidljivo hitrost za mestno vožnjo - do 50 km/h!
Prvi Baker je bil v bistvu cel kup akumulatorjev z
elektomotorjem na navadni štirikolesni kočiji za konjsko vprego, opremljen z verižnim
prenosom (kar so v tovarni uporabljali vse do leta 1922, ko prenos moči na
pogonska kolesa zamenjajo z osovino, ampak ne kardansko) brez menjalnika in z
dokaj visoko (takratno) ceno - 850 $. S tem so želeli poudariti svoje
avtomobile kot prestižnejše od ostalih in prvi naročnik ter kupec Baker avtomobila
je bil kdo drug kakor slavni izumitelj in industrialec - Thomas Alva Edison.
Izbral si je model z avtonomijo 15ih kilometrov (uporabljal ga je izključno za
vožnjo do svojega laboratorija in pisarne) z enim polnjenjem akumulatorjev.
Povsem razumljivo, da je tudi Walter Baker želel osvojiti
kakšen hitrostni rekord s svojim avtomobilom, to je bila v tistih časih več kakor
samo navadna reklamna poteza, o uspehu na dirkah je bilo odvisno povpraševanje
po določenih znamkah avtomobilov in s tem tudi prodaja, saj so bile takrat
dirke s "kočijami brez konj" izredno popularne med ljudstvom.
Izključno za ta namen skonstruira električni dirkalni dvosed v obliki cigare z
imenom "Torpedo". Avtomobil namenjen izključno za doseganje
hitrostnega rekorda niso izdelali v njegovi tovarni, temveč so ga po njegovih
načrtih izdelali v podjetju "Electric Vehicle Co." s sedežem v Hartfordu,
Connecticut, ter za pogon uporabili elektromotor "Elwell-Parker" z
močjo dvanajstih konj in jasno, z verižnim prenosom moči.
Leta 1902 poskusijo z rušenjem hitrostnega rekorda, ki ga je
imel v lasti Leon Serpollet iz Nice s svojim avtomobilom, ki je imel parni
motor in ga je poimenoval - "Oeuf de Pâques"
- (velikonočno jajce)
Zakaj tekmovanje z avtomobilom na parni pogon? Preprosto -
tovrstni avtomobili so, predvsem v ZDA, bila zelo pogosta in priljubljena, saj
so bili to zelo nezahtevni avtomobili s preprosto mehaniko. Te avtomobile -
imenovane locomobile po ameriškem proizvajalcu teh avtomobilov "Locomobile
Company of America" iz Connecticuta - s komercialnim imenom Stanley
je želel Baker premagati na hitrostni dirki in s tem prepričati kupce, da so njegovi
električni avtomobili hitrejši, še enostavnejši in boljši.
Bakerov nov poskus rušenja hitrostnega rekorda poteka
septembra leta 1903 na dirkališču v Clevelandu in posebej za ta namen so tokrat
sami, brez tuje pomoči (pri raziskavi nesreče so ugotovili, da je bil
uporabljen nekvaliteten material) v tovarni izdelali povsem nov dirkalnik,
opremljen z močnejšim elektromotorjem in osovinskem prenosom moči. Podobna
karoserija je imela tokrat odprt kokpit samo za voznika in ga imenujejo "Torpedo
Kid"
S tem dirkalnikom Walter Baker ruši kar nekaj hitrostnih
rekordov, da bi se po nesreči (vozili sta se zaleteli proti koncu tekmovanja) s
konkurenčnim avtomobilom znamke "Waverley" (na spodnji fotografiji
levo od Bakerjevega dirkalnika številka 999) odločil, da konča z dirkanjem in se posveti
izključno razvoju in izdelavi osebnih električnih vozil
Tako že naslednje leto, leta 1904, tovarna Baker ponudi na
trg svoj popolnoma nov model imenovan "Runabout" z osnovno ceno točno
tisoč dolarjev. Bil je prvi, ki je ponudil avtomobil z osnovno ceno, ki je
naraščala glede na opremljenost avtomobila (podobno kot danes, ko navedejo
najnižjo ceno a na predstavitvenih fotografijah je običajno najbolj opremljen
model). Avtomobil s težo samo 295 kilogramov je za pogon uporabljal centralno
nameščen elektromotor z močjo 0.6kW ( takrat so tudi prvič objavili moč
motorjev v kW za avtomobile opremljene z elektomotorji nič več v PS ali HP) potrebno
energijo je črpal iz novih akumulatorjev z dvanajstimi celicami kar mu je
omogočilo hitrost 15 km/h z avtonomijo 30 kilometrov - več kot dovolj za mestno
vožnjo
Leta 1906 pride na trg novi model "Stanhope" in tovarna
med prvimi na tržišču ponudi kupcu možnost lastne izbire različnih, seveda
lesenih, karoserij ob nespremenjeni tehniki avtomobila. Ta je bila:
elektromotor z močjo 1.75kW, tristopenjski ročni menjalnik in najvišjo
hitrostjo (ki je najverjetneje varirala glede na težo karoserije) 23 km/h po
tovarniških podatkih. Začetna cena - 1.600$
Do konca leta 1906 tovarna Baker izdela in proda 800
različnih avtomobilov z električnim pogonom in se uvršča v sam vrh ameriških
proizvajalcev teh vozil
Naslednje leto tovarna ponudi trgu kar 17 različnih modelov
- od že poznanega modela "Stanhope" do njihovega najbolj luksuzno
opremljenega modela "Bougham" katerega začetna cena je bila
neverjetnih 4.000$ in so si ga mogli privoščiti res samo najbogatejši kupci.
Leta 1913 tovarno prevzame družba "Detroit Electric"
kar ustanovitelju Walter Bakerju ni ravno po volji in se naslednje leto
finančno pridruži podjetju "Rauch&Lang" in skupaj ustanovijo novo
podjetje za proizvodno električnih avtomobilov z imenom "Baker,Rauch &
Lang Co."
Ti avtomobili imajo za tisti čas že moderneje oblikovane
karoserije in še bolj luksuzno opremo. Vendar zaradi vse večjega zagovarjanja
uporabe fosilnih goriv za pogon med kupci zanimanje za nakup avtomobilov z
električnimi motorji vse bolj upada. Eden bistvenih vzrokov za to je bila - kot
danes - avtonomija teh vozil in tako zadnji Baker zapusti tovarniške prostore
leta 1916, ko podjetje istega leta prevzame podjetje "Owen Magnetic",
izdelovalec tehnično izredno naprednih avtomobilov, ki pa so bili zaradi
svojega specifičnega hibridnega električnega menjalnika lastne konstrukcije
izredno zahtevni za upravljanje, povrh vsega so bili tudi nesramno dragi - cene
njihovih avtomobilov so se pričele pri 4.000$. Izdelali so okrog 700
avtomobilov, preden so tudi sami leta 1923 za vedno zaprli svoja tovarniška
vrata
Walter Baker je po prevzemu podjetja odšel na novo delovno
mesto člana nadzornega odbora tovarne Peerless, o kateri bo še govora v tem
blogu in je zanimiva že zato, ker se je popolnoma odpovedala proizvodnji
avtomobilov in je pričela s proizvodnjo tistega, kar policija nikakor ne
priporoča voznikom med vožnjo. Hja, čudne so nekatere odločitve.
In še zanimiv podatek o številu izdelanih in registriranih
avtomobilov v ZDA leta 1900, ko je bilo izdelanih skupno 4.192 avtomobilov, od tega
jih je bilo 1.681 (40,1%) parnih, 1.575 (37,6%) na električni pogon in samo 936
(22,3%) opremljenih z motorjem na notranje izgorevanje.
Leta 1912 je bilo 34.000 avtomobilov z električnim pogonom
(da bi že naslednje leto ta številka upadla na samo 6.000) in 1200 parnih
avtomobilov. Istega leta so samo Fordovih modelov T prodali - 183.000!
Na spodnji fotografiji malo drugačen Ford model T iz leta 1912 - Roadster Pickup
Ni komentarjev:
Objavite komentar