prvi Sovjetski avtomobil, ki je res deloval

Nekoč je neki komponist izjavil, da je na svetu samo sedem not s katerimi je napisana vsa glasba, ki jo poznamo in da se zato ne smemo čuditi, da so si nekatere skladbe med seboj podobne.

To misel smemo uporabiti tudi pri Sovjetski avtomobilski industriji pred drugo svetovno vojno saj so bili vsi njihovi avtomobili bili dovoljene in tudi nedovoljene kopije ostalih svetovnih izdelovalcev avtomobilov. Obstajali so tudi njihovi pogumni konstrukcijski projekti kot je recimo NAMI -1, ki pa ni bil mišljen za množično izdelavo in so jih naredili med leti 1927-1930 samo 403. A še ta se je močno zgledoval po avtomobilu Tatra 11.

NAMI 1

Tatra 11 

Njihova želja po lastnem avtomobilu je bila tako močna, da so navkljub sovraštvu, ki so ga gojili do kapitalističnih držav še posebno do Amerike, pojedli tudi tako grenke cmoke kot je bilo sodelovanje s tovarno Ford s katero so podpisali dogovor o sodelovanju leta 1932. Očitno naivni Henry Ford je res verjel, da mu bodo Sovjeti - kot je bilo napisano v dogovoru - dobavili za takratnih 13 milijonov dolarjev raznih livanih delov za Fordove avtomobile. Da bi okrepili podpisani sporazum, so skupaj s Sovjeti zgradili v mestu Nižni Novogord povsem novo tovarno z imenom NAZ (Nižni Avtomobilni Zavod), ki se kmalu preimenuje v GAZ (Gorkovskii Avtomobilni Zavod) in pričnejo izdelovati "lastne" avtomobile z imenom GAZ A, ki ga ljudstvo kmalu poimenuje "Gazik".

 

Za osnovo so vzeli kar Fordov model A - nekaj so jih namreč dobili brezplačno, z izgovorom, da jih potrebujejo za čim bolj natančno izdelavo ulitkov zaHenryjevo ameriško tovarno. Jasno, Fordova tovarna ni nikoli dobila izdelke iz dogovora, Sovjeti pa so dobili svojo tovarno avtomobilov, saj jim je izkušnja z livarno in tovarno kmetijske mehanizacije ostala še kako dobro v spominu v kateri so izdelali avtomobil Leningrad L-1. Fordov avtomobil so predelali tako, da so mu nadeli malo drugačno karoserijo, prednji izgled hladilnika z novim logotipom, preuredili podvozje za razmere na njihovih cestah (večinoma kolovozih) in kopirali Fordov motor.

Ford model A

Automobil so izdelovali med leti 1932–1936 in v tem času so jih izdelali - 41.917 - in tako je čast prvega serijsko izdelanega Sovjetskega avtomobila pripadla njihovemu GAZ A. Avtomobil je bil med tistimi, ki so si ga mogli kupiti, izredno priljubljen saj je bila predelava podvozja tako dobra, da so na njo montirali tudi takšne karoserijke oblike kot je tovorna, nekateri od njih so imeli celo pogon 6x6, skratka, GAZ A je bil avtomobil, ki je začel avtomobilsko revolucijo v takratni SSSR.

 

Za pogon je uporabljal preizkušeni 3.2 litrski Fordov štirivaljni motor (kasneje njegove kopije, ki so bile še bolj robustne in zanesljive tudi v njihovih izrednih vremenskih razmerah - brez težav se je zagnal tudi pri minus 35 stopinjah Celzija) z močjo 40 konj pri 2.200 obratih ročične gredi. S pomočjo tristopenjskega ročnega menjalnika je prenašal moč motorja na zadnji kolesni par. Malo manj kakor štiri metre (3875 mm) dolg avtomobil z malo več kot ene tone teže (1080 kg) širine 1710 mm in višino (z zaprto streho) 1780 mm je dosegel hitrost 90 km/h - več kot dovolj za njihove ceste - s povprečno porabo 12 litrov goriva za sto prevoženih kilometrov.

Osnovna karoserija ni imela stranskih oken in vožnja z njim v zimskih razmerah je bila predvsem preizkus voznikove vzdržljivosti, da o potnikih ne izgubljamo besed. 

Ker je imel Fordov model samo 40 litrski rezervoar goriva, so ga Rusi hitro nadomestili z večjim, v nekaterih modelih je imel kar sto litrskega kar mu je znižalo končno hitrost, ki pa ni bila pomembna. Pomebna je bila njegova avtonomija, saj niso imeli gosto mrežo bencinskih črpalk in je znašala okrog 900 kilometrov. Razen osnovne karoserije v tovarni GAZ niso izdelovali ostalih različic. Te so izdelovali v moskovski tovarni Aremkuz - tisti, v kateri bi morali opremiti karoserije propadlega projakta L-1 - in jih vgrajevali na šasije, ki so prihajale skupaj z motorjem iz tovarne v Nižnem Novogordu.

Kasneje je model A zamenjal model M, ki je dobil ime po začetni črki priimka njihovega takratnega zunanjega ministra Molotova, ki je podpisal tisti znameniti dogovor o nenapadanju z nacističnim zunajim ministrom leta 1939. Kako se je tudi ta dogovor končal, vemo. O tistem nacistu se danes ne govori, vedno pa se na Molotova spomnijo tisti izgredniki, ki mečejo vnetljive steklenice imenovane po njem - molotovke.

današnji vhod v tovarno