Današnji Kirovsky Zavod (Putilovski Zavod od 1868 –1922;
Krasnji Putilovec od 1922 – 1934) je mesto St.Petersburg s carjevo pomočjo, aprila
leta 1801, osnoval kot svojo takratno mestno livarno, tovarno orožja in
municije, da bi leta 1812 pričeli tudi z izdelavo raznih industrijskih delov in
parnih strojev. Že pred prvo svetovno vojno je tovarna bila središče ruske
težke industrije in so bili eni vodilnih izdelovalcev lokomotiv, artilerijske
municije, ladij in turbin v takratni Evropi, s svojim delom so nadaljevali tudi
po oktobrski revoluciji.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja pričnejo tudi z
izdelavo kmetijske mehanizacije z uporabo Fordove licence ter izdelujejo
traktorje Fordson-Putilovets
Povsem nepričakovano, proti koncu leta 1933, vodstvo
podjetja dobi ukaz, ki ga je osebno poslal sam takratni ljudski komisar za
težko industrijo (danes bi mu rekli minister) Grigol Ordžonikidze
in
to za izdelavo najmanj (!) 2.000 luksuznih avtomobilov mesečno
(!). Za osnovo so jim pripeljali zaplenjeni ameriški avtomobil, luksuzno limuzino
znamke Buick 32-90
V ukazu je bilo strogo navedeno, da mora prvih šest avtomobilov
biti povsem nared za predstavitev na veliki prvomajski paradi naslednje leto! S
tem avtomobilom naj bi dokazali vsem imperialističnim (beri nekomunističnim)
državam na svetu, da zmore industrija Sovjetskega Sojuza sama izdelati vrhunski
luksuzni avtomobil za potrebe svojega delovnega ljudstva!
Vodilnim v podjetju ni preostalo nič drugega, kot da
pričnejo z delom (nasprotovati komisarjevemu ukazu in s tem Stalinu, je bilo
takrat - ne glede na dejstva - povsem enako samomoru). Inženirji, ki niso imeli
nikakršnih izkušenj z izdelavo osebnih vozil tajni projekt imenujejo Leningrad
L-1 (takrat je St.Petersburg bil pač Leningrad) in poskusijo narediti misijo
nemogoče. Samo za informacijo - Buick 32-90 je imel nekaj manj kakor 5000
različnih delov in sklopov in je bil celo za matično tovarno zahteven projekt,
ki so ga pripravljali več kot dve leti. Ruski inženirji so imeli na voljo samo
nekaj mesecev!
Ker so inženirji imeli na voljo samo en celotni izvirni
avtomobil so najprej hoteli izdelati še en avtomobil, popolno kopijo originala,
ki bi jo kaseneje uporabili za osnovni model. A časa ni bilo in so naenkrat
pričeli izdelovati vseh šest zahtevanih avtomobilov. Najprej so pričeli z
izdelavo popolnih kopij motorja in prenosa moči za vseh šest - motor v
originalnem avtomobilu je bil takrat dokaj tehnično izpopolnjen 5.6 litrski
osemvaljnik z dvema odmičnima gredema v glavi motorja, ki je pri 2900 obratih
proizvedel 105 konjev. Moč se je s pomočjo tristopenjskega polavtomatskega
ročnega menjalnika - druga in tretja stopnja je bila sinhronizirana - prenašala
na zadnji kolesni par. Nekaj več kot dve toni težak avtomobil je dosegel hitrost
115 km/h in je nudil prostor - poleg voznika - še šestim osebam
Avtomobilu Leningrad L-1 so ruski inženirji spremenili
prostor za potnike, vendar so zadržali mere originalnega vozila. L-1 je imel
ločen vozniški prostor od potniškega dela (mišljen za ljudske množice?) s
pregradno steno opremljeno s steklom, ki se je po potrebi spustila (da bi
delavec povedal vozniku, kam naj ga pelje v službo?) z bolj udobnimi sedeži (da
ne bi prišel na delovno mesto preveč utrujen?), ki so se mogla spremeniti v
udobno posteljo (da bi med vožnjo, recimo, malo zadremal?) in z manj udobnimi
in krajšimi sedeži za voznika in sovoznika (da ne bi med vožnjo zaspala?) s
čimer so rešili težavo kako obdržati enake mere avtomobila.
Neverjetno, a resnično - aprila leta 1934 je na parkirišču
pred tovarno stalo vseh šest avtomobilov. Trije so bili obarvani v črno barvo
in trije v kombinacijo črne in zelene. Barve avtomobilov so političnim veljakom
- ki so prišli na predstavitev - inženirji pojasnili tako, da so črni mišljeni
za partijsko vodstvo, črno-zeleni pa za ljudske množice. Razlika ja mora biti,
kajne? Resnica je ta, da drugih barv v
tovarni niso imeli na voljo - a tedaj povedati takratnim oblastnikom, da nečesa
v Sovjetskem Sojuzu ni…..
Avtomobili so bili opremljeni z osnovno opremo, dodatno
opremo, ki bi jo koristil ruski delavec - telefon (!), samovar (neke vrste
kotlička za pripravo čaja - da bi si delavec privoščil okrepčilo med vožnjo?),
mini bar z preklopno mizico (verjetno za vodko, da bi delavec prišel boljše
volje na delo?) in ločeno klimatsko napravo (da ga ne bi zeblo?) naj bi
vgradili kasneje, v neki Moskovski tovarni opreme. Po končanih političnih
govorih in proslavljanja novega delovnega uspeha, je vseh šest avtomobilov
(samo z voznikom in mehanikom) odpeljalo po cesti v smeri Moskve.
Razdalja med (danes zopet) St.Petersburgom in Moskvo po
dokaj solidnih cestah znaša okrog 800 kilometrov. Tedanje ceste so bile več ali
manj kolovozi in tudi razdalja med mestoma je bila večja a je vseh šest
voznikov pogumno odpeljalo cilju naproti
Zdaj pride tisto, kar je pri vsej tej zgodbi najbolj
zanimivo - po uradnih takratnih sovjetskih podatkih naj bi vseh šest
avtomobilov zaradi slabe izdelave in napačnih konstrukcijskih rešitvah na poti
doživelo takšne okvare, da jih ni bilo mogoče odpraviti in nekateri so
dobesedno razpadli, tako, da niti eden ni prišel na cilj v Moskvo
Drugi, nedavno osebno pridobljen vir od osebe, ki ima v
svoji posesti izvirno dokumentacijo pripoveduje bolj zanimivo in povsem
drugačno, verjetnejšo zgodbo. Lastnik dokumenta (katerega žal nimam niti kot
kopijo) mi je potrdil, da je vseh šest avtomobilov prispelo v Moskvo a je
Stalin zaradi osebne zamere do Sergeja Kirova
ki je bil takrat glavni tajnik komunistične partije mesta
Leningrad in je bil nevaren Stalinu zaradi svojih demokratičnih idej, ki se niso
ujemale z uradno Stalinovo politiko, izdal ukaz, da vseh šest avtomobilov
uničijo in jih razrežejo v staro železo ter uničijo vsako dokumentacijo o
njihovem obstoju. Zakaj?
Vir trdi, da je iz dokumentacije, ki jo poseduje razvidno, da
bil Stalin izredno besen, ker je Kirovu uspelo v mestni tovarni prepričati
zaprepadene inženirje, da so se lotili projekta in ga tudi izpeljali, saj je
misli, da bo ukaz, ki ga je poslal Orđokonidze ostal neizpoljnen in bi imel neizpodbiten
dokaz, da se Kirov odstrani s položaja zaradi nesposobnosti. Kirova so kmalu
zatem, decembra istega leta, ubili v nikoli pojasnjenem atentatu, ko je vstopal
v svojo pisarno. Javna tajna je, da so atentat nanj izvedli pripadniki tajne
policije NKVD po Stalinovem ukazu, ker se drugače ni mogel znebiti nevarnega
političnega nasprotnika, kot je to v svojem stilu storil še z mnogimi drugimi,
ki so mu nasprotovali.
Danes
ni ohranjen niti eden avtomobil L-1, "ruskega Buicka" kot so ga
popularno imenovali delavci v tovarni, ohranilo se je nekaj kopij originalnih
fotografij iz tistega časa ter uradni skopi dokumenti, razen v osebnih zbirkah,
ki pa jih lastniki ne dajo iz rok za nobeno ceno. Kopije fotografij so še
nekako dostopne, dokumetacija - tudi kot koje ne. Tudi sam sem dobil samo suhoparni
odgovor lastnika dokumenta, ki potrjuje uničenje in da smem navedbo uporabiti
samo kot citat, nikakor ne kot veljavni dokument in samo v namen opisa
zgodovine avtomobila v nekomercialne namene in to sem tudi storil
Danes
je družba z več kot dvestoletno tradicijo in več kakor 6.500 zapolsenimi s
svojimi podružnicami prisotna v več kot dvajsetih različnih državah sveta in je
priznana dobaviteljica raznih livarskih izdelkov za potrebe avtomobilske,
železniške, ladijske, vojaške in letalske industrije, ki se poleg vsega ukvarja
tudi z distribucijo zemeljskega plina in nafte ter izdelavo razne težke
mehanizacije.
Na
njihovih uradnih službenih straneh o njihovi zgodovini vseeno ne boste našli
niti najmanjšega namiga na to, da so kadarkoli izdelovali kakršenkoli osebni avtomobil,
ki so ga kopirali od Američanov, še najmanj vam bodo potrdili zgodbo prvega
luksuznega ruskega avtomobila, ki ni bil nikoli uradno predstavljen, avtomobila
z imenom Leningrad L-1.
Uganka
o tem, kaj je bilo res - so resnično razpadli na poti ali so bili uničeni ob
prispetju na cilj - zato ostaja, vsakemu pa prepuščam, da si na to uganko, po
lastni presoji, odgovori sam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar