Ko je Absolom Harper davnega leta 1822, ko je do prve
svetovne morije manjkalo še skoraj sto let, je v bližini centra mesta Dudley,
na odseku ceste Hall Street z nenavadnim imenom
Waddams Pool Works odprl majhno
livarsko - kovaško - ključavničarsko delavnico skupaj s svojima sinovoma in nad
vrati nabil preprosto tablo z imenom "A.Harper & Sons". S tem se
je začela še ena od zgodb pozabljenih avtomobilov. Ko bi slutil, kakšna bo
prihodnost njegovega začetega dela, pa morda tiste table ne bi nabil nad vrata.
Vsekakor se je majhna obrt z leti preoblikovala v resno podjetje, ki je že
moralo poslovati z banko, če je želelo večati proizvodnjo oziroma nabaviti
večje količine materiala. A ker v bankah delajo ljudje…..
Eden od bančnih svetnikov pri banki Allen, Everitt &
Sons iz Smethwicka, s katero so Harperjevi sodelovali, George Bean, je med
obiskovanjem svoje stranke spoznal mlado Absolomovo hčerko Mary in se čez čas z
njo poroči. Takoj po poroki da odpoved v banki in se popolnoma posveti
Harperjevemu družinskemu podjetju. Leta 1901 vloži vse svoje imetje - takrat
komaj verjetnih 6 milijonov funt šterlingov - v tastovo podjetje s čimer
postane večinski lastnik in, jasno, podjetje se takoj preimenuje v "A.Harper,
Sons & Bean"
George Bean leta 1907 postane edini lastnik in glavni
direktor podjetja in že naslednje leto postane župan mesta Dudley. Pod njegovim
vodstvom se podjetje specializira za izdelavo raznih kovanih delov za različne
industrijske odjemalce, da bi v začetku leta 1911 pričeli z izdelavo granat za
potrebe angleške vojske
Ko so pričeli s sodelovanjem z orožarsko industrijo je Bean
potreboval dodatno delovno silo in isto leto ponovno postane župan ter ostane
na tem položaju do konca leta 1912. Malo pred začetkom prve svetovne vojne podjetje
podpiše dolgoročno pogodbo z obrambnim ministrstvom o dobavi granat, ki jih
podjetje že v letu 1916 izdela 21.000 tedensko. Zaradi zaslug mu po koncu prve
svetovne vojne angleški kralj Jurij V (George V) podeli naziv Sir
George Bean se zaveda, da se cvetoča doba, ko so živeli samo
od izdelave granat počasi končuje in se vse bolj navdušuje nad novo hitro
rastočo in razvijajočo se avtomobilsko industrijo. Podjetje ni imelo nikakršnih
izkušenj s to proizvodnjo, niti so imeli kakšnih novih tehničnih zamisli, zato
kupi leta 1919 za samo 15.000₤ celotno avtomobilsko proizvodnjo v tovarni
"Perry Car" iz Tyseleya, ki se je znašla v nezavidni finančni
situaciji in s tem postane lastnik vse opreme za izdelavo avtomobilov ne da bi
dolgoletno vlagal visokih zneskov v razvoj in testiranja.
Ker sam ni imel nikakršne ideje, kako naj bi izgledal njihov
avtomobil, se je zadovoljil kar z njihovim modelom 11.9, ki ga je konstruiral
Cecil Bayliss. Kot svoj prvi avtomobil ga predstavijo na salonu avtomobilov v
Londonu istega leta kot Bean 11.9 s popolnoma enako tehniko, šasijo in motorjem
kot so ga konstruirali v bivši tovarni. Avto je imel Perryjev štiricilindrski
1.795 kubični motor in tristoprnjski ročni menjalnik. Nov je imel samo logotip
na hladilniku motorja
Novi direktor avtomobilskega oddelka podjetja, izredno
ambiciozni Georgeov sin, Jack Bean, odpotuje v Ameriko, da preuči njihov način
avtomobilske proizvodnje in nabavi sodobno procesno opremo. Po vrnitvi opremi
kot prvi v Angliji novozgrajeno tovarno avtomobilov s tekočim trakom v proizvodnji
avtomobilov
in kot prvi ustanovi poslovni konzorcij po vzoru General
Motorsa, ki je vključeval proizvajalca avtomobilov Swift, komercialnega
proizvajalca vozil Vulkan, jeklarsko družbo Hadfield Steel Company, proizvajalca
karoserij Regent Carriage Company, izdelovalca opreme Marles Steering Company ter proizvajalca hladilnikov avtomobilskih
motorjev Gallay in Alexander Mosses.
Ta novo ustanovljeni konzorcij imenovan "Harper Bean
Limited" , ki je ustanovljen proti koncu leta 1919 si je zadal načrt izdelati do 75.000
osebnih avtomobilov in 25.000 tovornjakov
- letno. V tovarni pričnejo z izdelavo šasij opremljenih z
motorji
da bi jih prepeljali v staro tovarno na
Waddams Pool Works kjer naj bi jih opremili z
različnimi karoserijami
Tu pride do prve streznitve - obrat je zmogel opremiti samo
20 šasij dnevno s karoserijami in Beanov načrt proizvodnje trdo pade na realna
tla, saj je v svoji navdušenosti nad ameriškim načinom proizvodnje, pozabil na
najnujnejše - zmogljivost.
Vse karoserijske oblike so imele za osnovo Bean 11.9, ki se
je prodajal ločeno - samo šasija z motorjem je imela svojo ceno, vsaka
karoserijska izvedba svojo ceno. Tako je končna cena Bean avtomobila bila več
kot visoka za to, kar je avtomobil ponudil in prodaja je počasi, a vztrajno,
upadala.
Da bi vsaj delno povrnili vloženi denar v ustanovitev
konzorcija, bi morali prodati najmanj 5.000 avtomobilov mesečno, tovarna jih je
ponudila, nikakor ne prodala 7.300 - letno. Povrh vsega so kupci imeli na
izbiro dosti cenejše avtomobile drugih proizvajalcev, ki so dostikrat bili celo
bolje opremljeni od Beanovih avtomobilov ter tehnično bolj dovršeni od
zastarelega modela 11.9.
Da bi vsaj malo omilili nezadržno bližajočo se krizo, če ne
pride do korenitih sprememb, pri Beanu leta 1921 konstruirajo nov model
imenovan Bean 14 z novim, 2.385 kubičnim motorjem s štirimi cilindri, ki je pri
2400 U/min dal moč 32 konjev. S pomočjo štiristopenjskega ročnega menjalnika je
avtomobil dosegel hitrost 80 km/h
Zaradi zopet nerealne cene je interes za ta model še manjši
in prodali so jih samo 2.000 kar se občutno pozna pri finančnem stanju
podjetja. Razočaran nad sinovim vodenjem je Sir George Bean prisiljen prodati
svoj sveženj delnic konzorcija v višini 55% lastništva skupini bank "Barclays"
in "National Provincial Bank" ter članu konzorcija "Hadfield
Steel Company", z namenom da bi obdržal proizvodnjo avtomobilov.
Po njegovi smrti leta 1924 v starosti 68 let njegovo mesto v
podjetju prevzame major Augustus Clerke, generalni direktor "Hadfield
Steel Company" in Jack Beana pošljejo na dolgo potovanje po svetu z
namenom predstavitve Bean avtomobilov na tujih trgih. V vodstvo konzorcija se
ni vrnil nikoli več.
Čeprav pod novimi lastniki in vodstvom, "Harper Bean Limited"
leta 1924 dolguje upnikom že 1.8 milijona ₤, avtomobilska naročila so vedno
manjša in kot da bodo s tem kaj rešili, vodstvo spremeni ime konzorcija v
"Bean Cars Limited" leta 1926 in na mesto generalnega direktorja
imenujejo Hugh Kerr Thomasa. Njegov prvi ukrep je ta, da takoj proda
velik del ostalih proizvodnih Beanovih obratov in s tem poplača dolgove večini
upnikom ter obdrži samo avtomobilsko proizvodnjo. Naslednje leto predstavijo
javnosti model 18/50 katerega je poganjal motor Meadows z 2.7 litri prostornine,
vendar zopet zaradi visoke cene ne pritegne večjega zanimanja
V januarju leta 1928 predstavijo model 14/40, ki ga je
konstruiral R.P. Turner in ga opremil z novim 2.3 litrskim motorjem in v
tovarni postavijo ceno za celoten avtomobil za ta razred sprejemlivo ceno med 325-495₤.
Čeprav je avtomobil dokaj všečnih linij karoserije in relativno hiter - saj je
dosegel hitrost malo večjo kot 100 km/h - in ni bil zahteven za vzdrževanje, se
kupci tudi tokrat nekako ne ogrejejo za njega. Izgledalo je, kot da bi se kupci
namenoma zarotili proti Beanovim avtomobilom
Povsem nepotrebno in predvsem prehitro istega leta, samo dva
meseca po predstavitvi modela 14/40, že predstavijo izboljšani model 14/45.
Avtomobilu so dodelali notranjo opremo, ga opremili s servo zavorami,
izboljšali prednje žaromete, povečali hitrost na 120 km/h - a v vsej naglici pozabili
na najbolj bistveno, predno novi model predstaviš kupcem. Predhodna testiranja.
Model je vzbudil zanimanje med kupci in vodstvo tovarne je
že videlo pnovno rast proizvodnje, vse dokler prvi kupci niso dobili avtomobil.
Bil je tako slabo narejen, da je v trenutku dobil naziv najslabšega avtomobila,
ki ga moreš kupiti v Angliji za svoj denar. Toliko napak, kot jih je imel model
14/45 ni v resnici imel niti eden konkurenčni avtomobil in namesto da bi postal
rešitelj podjetja, je postal njegov grobar. Kupci niso želeli prevzeti niti že
narejene in naročene avtomobile navkljub tovarniškemu znižanju cene za polovico
in Bean zapre vrata svoje avtomobilske proizvodnje naslednje leto, leta 1929,
za vedno. No, skoraj za vedno.
Preostanek nekdanjega konzorcija sedaj v celoti prevzame vodstvo
družbe "Hadfield Steel Co.", ki res prenehajo izdelovati avtomobile,
vendar ne končajo z ostalimi dejavnostmi družbe in leta 1933 pričnejo s
proizvodnjo specijalnih litin za industrijske potrebe. Povsem nepričakovano se
v začetku leta 1937 v tovarniški upravi oglasi znani avtomobilski dirkač, ki je
sicer na 42ih dirkah resda osovojil dve zmagi, a si je sedaj vtepel v glavo, da
bo zrušil avtomobilski hitrostni rekord - George Edward Thomas Eyston
Vodstvo in inženirje tovarne prepriča, da so ravno oni pravi
naslov za pomoč pri doseganju njegovega cilja in podpišejo pogodbo, da mu
izdelajo karoserijo in sestavijo avtomobil izključno za ta namen - Thunderbolt
- sedemtonsko pošast s tremi osmi, ki bo za pogon uporabljala dva letalska
motorja Rolls Royce V12 R Type od katerih je vsak imel prostornino 36.5 litrov
in 2.350 KM.
Eyston prevzame bolid oktobra istega leta na slanem jezeru v
Bonevillu a je poskus rušitve hitrostnega rekorda onemogočen zaradi slabih
vremenskih razmer. Hitrostni rekord postavi naslednje leto, septembra, in sicer
357 mph oziroma 574 km/h. Ta dirkalnik, ki ni bil navaden avtomobil, je tako v resnici
zadnji izdelek na kolesih, ki je zapustil obrat za izdelavo avtomobilov iz
nekdanje tovarne avtomobilov - Bean. Tokrat res za vedno.
Le kakšna bi bila usoda Absolomove majhne zakotne obrti, ko
se ne bi star, nesramno bogat ambiciozni bankir zagledal v njegovo mlado hčer
in se odločil delati avomobile namesto granat?
Ni komentarjev:
Objavite komentar