naj vas ime Arab ne zavede, to je bil čistokrvni Anglež

Vrhunske osebne športne avtomobile so izdelovali v angleškem Letchworthu, Hertfordshire med leti 1926-1928. Oblikovno jih je zasnoval Reid Anthony Railton

in sicer po burni prijateljski razpravi z oblikovalcem pri Leyland Motors in dirkačem, John Godfrey Parry-Thomasom, čigar asistent je bil 

in Sir Henry Spurrierjem

direktorjem družbe Leyland Motors, kje uporabiti nov, zmogljiv dvolitrski motor razvit pri Leylandu za njihova hitra dostavna vozila, a delničarji družbe projekt niso podprli.

Končno je trojica sklenila, da bodo motor uporabili v povsem novem visoko zmogljivem športnem avtomobilu lastne izdelave a ker niso imeli lastne so za osnovo vzeli kar šasijo vzeto od modela Enfield-Allday in na njo vgradili Leylandov dvolitraš. Dodali so še izvirno oblikovano karoserijo in avtomobil je bil nared za predstavitev, ki je bila leta 1924 za velikonočno srečanje na dirkališču Brookland v Surreyu. 

Prenos moči je bil na zadnji kolesni par s pomočjo štiristopenjskega menjalnika znamke Moos in je bil eden prvih angleških avtomobilov opremljen z električno črpalko za gorivo. Po uspešni predstavitvi, so se odločili za serijsko izdelavo leta 1926 v dveh karoserijskih izvedbah - kot dvo ali štirisedežni kabriolet. Prvi s ceno 525 in drugi s 550₤ za celotni avtomobil.

Žal je idejni začetnik projekta Parry-Thomas med poskusom rušenja hitrostnega rekorda s svojim bolidom Babs leta 1927 umrl 

in Railton je zaradi žalovanja izgubil vso nadaljno voljo za nadaljni razvoj projekta, ki so ga poimenovali Arab (ime so si sposodili pri konjerejcih, ki so tako imenovali čistokrvne konje arabskega porekla) ter se ni več zanimal za izdelavo avtomobilov. Kasneje je sicer oblikoval nekaj uspešnih bolidov, ki so jih uporabljali za rušenje hitrostnih rekordov, eden bolj znanih je leta 1931 izdelan Campbell-Napier-Railton Blue Bird. Leta 1939 se je preselil v Kalifornijo in se zaposlil v podjetju Hall-Scott Motor Car Company iz Berkeleya, kjer je tudi umrl leta 1977 v starosti 82 let.

Po samo sedem izdelanih in jasno prodanih avtomobilih ukinejo nadaljno proizvodnjo v Lechworthu, nekaj pripravljenih šasij z motorji so dokončali v delavnici za pripravo dirkalnih avtomobilov Thomson & Taylor, ki je imela sedež blizu dirkališča Brookland.

Škoda, ker je imel avtomobil najboljše možnosti, da postane eden najbolj zaželjenih angleških športnih avtomobilov in huda konkurenca drugim proizvajalcem, saj je bil zelo zmogljiv - dosegel je hitrost 170 km/h - in zanesljiv. Do danes sta se ohranila samo dva, oba štirisedežnika.

dežela Danska ni znana samo po tem kar je napisal Shakespeare

Obstajajo avtomobilski izdelovalci, ki so naredili samo nekaj avtomobilov, nekateri samo po enega, a so v zgodovini avtomobilizma ravno tako pomembni, kot najmanjši vijak na motorju. Zgodovina niso samo veliki in tisti, ki so obstali. Mnogo več je takšnih, ki niso. Zaradi različnih vzrokov.

Dansko nekateri bolj poznajo po znameniti povedi, ki jo je v svojem delu Hamlet uporabil Shakespeare in sicer, da je tam nekaj gnilega. Malokdo pomisli, da so nekoč imeli avtomobilsko industrijo. A so jo imeli. Imajo jo tudi danes in sicer tovarno električnih avtomobilov Kewet

ter manufakturo Zenvo, ki letno izdela okorg 15 avtomobilov po zelo zasoljenih cenah in samo po naročilu

vir fotografiji avtomobilov Dana, Dansk, Houlberg: GTÜ Oldtimerservice

Alfganag je bil danski izdelovalec avtomobilov, ki je med leti 1912-1914 izdelal točno dva avtomobila. Ve se, da so uporabljali motor francoskega proizvajalca a niti eden ni ohranjen, tako da se ne ve niti, kako je avtomobil izgledal niti čigav motor je uporabljal. Izdelovali so jih v mestu Silkeborg, kjer je M. Alfgang imel delavnico za izdelavo avtomobilov.

Anglo-Dane je izdeloval tovorna vozila med leti 1902-1917 in sicer so nastajali v delavnici v kateri je od leta 1890 naprej H.C. Fredriksen izdeloval dvokolesa. Ker je pri izdelavi svojih vozil uporabljal predvsem angleške motorje in podvozja, je svojo znamko poimenoval s kombinacijo besed držav Danska in Anglija. Izdelali so okrog 70 tovornih vozil. Ohranjen ni niti eden primerek.

Brems je izdeloval avtomobile med leti 1900-1907 v mestu Viborg v zelo majhnem številu. Niti eden izvirni avtomobil ni ohranjen. Leta 2012 so zanesenjaki izdelali kopijo - repliko - originala po načrtih, ki so jih našli v državnih arhivih. Edini model avtomobila, ki ga je izdeloval Brems se je imenoval Brems Type A in je nastal v delavnici katero je odprl Julius Brems. Svoj prvi - in edini - model avtomobila je predstavil javnosti 5.junija leta 1900. Avtomobil je za pogon uporabljal dvovaljni motor in je dosegal hitrost 26 km/h. Z enim polnim rezervoarjem goriva je prevozil 225 kilometrsko razdaljo. Izdelali so jih - osem. 

Delavnica Bukh & Gry Maskinværksted v kraju Hørve, ki sta jo odprla Jens Bukh Mortensen in Asvid Johannes Hjorth Gry je izdelala samo en avtomobil leta 1904

Naslednje leto so avtomobil predstavili javnosti v Kopenhagenskem znamenitem parku Tivoli (ja, nima samo Ljubljana park s tem imenom), podobnemu nam bolj znanem Minimundusu v Celovcu s to razliko, da so v njem izdelane kopije v naravni velikosti. 

Poganjal ga je dvovaljnik z močjo 12ih konjičkov, za prenos moči je uporabljal torni prenos in je dosegel hitrost 50 km/h. Dobili niso niti enega naročila! Kasneje so se odločili izdelovati traktorje. Z večjim uspehom.

Hakon Olsen Maskinfabriken Dana, Kopenhagen je leta 1908 predstavila svoj edini avtomobil, Dana 6HP. Za pogon je uporabljal Peugeotov zračno hlajeni motor, za prenos moči so uporabili jermenski prenos. Izdelovali so jih, z raznimi spremembami, do leta 1914.

Dansk, poznan tudi kot Dansk & Christiansen je izdeloval avtomobile med leti 1901-1908. Prvotna delavnica v Kopenhagenu za popravilo dvokoles se je leta 1901 preimenovala v Dansk Automobil & Cyclefabrik in izdelali so svoj lasten avtomobil za katerega pogon so uporabljali motorje Cudell, ki so jih izdelovali v Berlinu. Dansk je izdelal tudi nekaj avtobusov in tovornjakov, vse v zanemarljivem številu.

Avtomobil z oznako DK (Danska) je bil izdelan leta 1950 kot prototip prvega danskega avtomobila s plastično karoserijo, ki jo je oblikoval Svend Aage Mathisen skupaj s F. Gabrielsenom, ki naj bi prevzel proizvodnjo. Želela sta združiti ameriško udobje v avtomobilu evropskih mer. Za pogon sta nameravala vgrajevati Heinkelove motorje in ZF menjalnike, toda nista požela večjega navdušenja ob predstavitvi. Leta 1953 sta predstavila avtomobil z malenkost spremenjeno obliko (DKR) in z aluminijasto karoserijo, a sta jih do leta 1954 izdelala samo nekaj več kot ducat

Ellemobil  je bil avtomobil, ki ga je skonstruiral in izdeloval danski izumitelj Jacob Christian Hansen Ellehammer

med leti 1909-1913. Dvosed je za pogon uporabljal zračno hlajen trivaljnik lastne konstrukcije. Ellehammer je bolj poznan kot pionir Danskega letalstva, predvsem so ga zanimali helikopterji

Gideon je svoje dizelske motorje imenoval danski izdelovalec Rudolph Krampers & Jorgensen med leti 1890-1960. Njihovi motorji so največkrat vgrajevali v danske in norveške ribiške ladje. Izdelalovali so tudi osebna in tovorna vozila s tem imenom med leti 1913-1920, z bencinskim motorjem. Njihovi avtomobili so veljali za robustne in nezahtevne, vendar z njimi niso imeli kakšnega večjega uspeha na avtomobilskem trgu

Hammel je eden začetnikov avtomobilizma na danskem. Avtomobil sta izdelala Urban Johansen in Albert F.Hammel, vendar točna letnica, kdaj naj bi izdelala svoj prvi avtomobil ostaja neznanka. Po nekaterih virih naj bi to bilo leta 1886, kar bi pomenilo, da sta izdelala enega prvih avtomobilov na svetu. Drugje zopet zasledimo podatek, naj bi ga izdelala med 1887 in 1890 kar je bolj sprejemljivo in verjetno. Izdelala sta samo en avtomobil, ki je sedaj obnovljen na ogled v Technoligacal Museum v mestu Helsingør in ima kot letnico izdelave napisan podatek 1888

Houlberg je bil lahki turni avtomobil, ki jih je izdeloval Christian Houlberg v danskem mestu Odense med leti 1913-1920. Za pogon je uporabljal Ballotov štirivaljnik in v ponudbi je bila tudi karoserijska oblika imenovana Sports

Thrige je bil danski izdelovalec iz mesta Odense, ki je med leti 1911-1917 izdelovalo predvsem električno gnana tovorna vozila. Podjetje za izdelavo elektromotorjev je leta 1894 ustanovil poslovnež Thomas B. Thrige, ki je kasneje za pogon svojih vozil uporabljal štirivaljne bencinske motorje Ballot, Daimler, White and Poppe, Hercules in Continental

Leta 1914 so izdelali električni tovorni avtomobil z verižnim pogonom na zadnja kolesa brez diferenciala

od tovarnarja do nočnega vratarja ali neuspela kombinacija karoserije in motorja

Avgusta leta 1945, takoj po končani drugi svetovni vojni, je lastnik delavnice za popravilo tovornih vozil, avtomehanik Janssen skupaj s prijateljem poljskega rodu Josef Mikolajczykom odprl obrtno mehanično delavnico z imenom Janssen & Mikolajczyk OHG za popravilo ameriških vojaških terenskih vozil Jeep v nemškem mestu Salzgitter.

Povezala sta se s podjetjem STEG, ki je bil neke vrste avtomobilski odpad in so ga ustanovili američani na nemških tleh z namenom zbiranja neuporabnih terenskih vozil Jeep na nemškem ozemlju. Za malo denarja sta kupila 200 terencev in jih po obnovitvi in predelavi za civilno uporabo zelo uspešno uspešno prodala naprej - po ceni 7000 takratnih nemških mark za vozilo - nemška avtomobilska industrija je namreč bila takrat povsem v razsulu in pod izredno strogim nadzorom zmagovitih zavezniških sil zato je bil vsak avtomobil, ki je bil namenjen osebni, nevojaški uporabi, balzam na rano avtomobilov željnih nemških kupcev

Posel je vedno bolje cvetel, avtomobilov za osebno uporabo praktično ni bilo na voljo in delavnica se preoblikuje v podjetje ter preimenuje v AWS (Autowerke Salzgitter), kjer je kmalu našlo zaposlitev okrog 3000 tisoč delavcev, večinoma beguncev iz vzhodnega dela Nemčije. V tistih povojnih časih je bil AWS največji nemški proizvajalec avtomobilov, a kmalu je pričelo primanjkovati odsluženih vozil in podjetje se je moralo za svoj obstanek preusmeriti v drugačno proizvodnjo.

Idealno rešitev se jim ponudi, ko se pri njih zaposli inženir Ludwig Elsbett, ki je med vojno delal kot konstruktor v letalski tovarni Junkers

S skromnimi sredstvi in razpoložljivim materialom Elsbett leta 1949 konstruira enostaven a dokaj nenavaden štirivratni osebni avtomobil postavljen na posebno zanj izdelano šasijo, nekakšno mešanico osebnega in dostavnega vozila z velikimi prtljažnimi vrati zadaj. Avtomobil na prednjem delu ni imel običajne odprte maske za hlajenje motorja - ta je bil štirivaljni dvotaktni zračno hlajeni dizel z zvezdasto postavitvijo valjev - hladilni zrak je prihajal s spodnjega dela avtomobila po posebej speljanih kanalih. Po želji so dodali tudi dodatni ventilator za hlajenje motorja v motornem prostoru

Avtomobil z dvolitrskim, 50KM močnim dizlom s prenosom moči na zadnji par koles, je dosegal hitrost 120 km/h in je s svojo medosno razdaljo treh metrov bil zelo prostoren. Nudil je prostor osmim potnikom v udobnih enojnih sedežih postavljenih v treh vrstah a je s preklopom naslonjal sedežev v zadnjih dveh vrstah postal tudi dostavnik, ki je nudil zajetnih 2500 litrov prtljažnega prostora ter prostor trem potnikom na prednjem sedežu. AWS Elsbett, kot so avtomobil poimenovali, so predstavili javnosti septembra 1951 na mednarodni berlinski avtomobilski razstavi kot prvi avtomobil na svetu z zvezdastim dvotaktnim dizelskim motorjem in kot idealni avtomobil za prevoz tovora in oseb

Za njegov razvoj je podjetje vzelo visok kredit pri zvezni deželi Spodnja Saška, saj so računali na pozitiven odziv in veliko povpraševanje kupcev. Vendar avtomobil ni bil dobro sprejet, naročil praktično ni bilo (izdelali so jih samo dvanajst) saj se je zvezdasti dvotaktni dizelski motor zelo rad kvaril in je imel zelo kratko življensko dobo. Podjetje tako ni bilo sposobno odlačevati visokega kredita in že konec leta 1951 objavijo bankrot. Zvezna dežela ni imela namena ohranjati daljno proizvodnjo in podjetje odkupijo razni kupci na dražbi. Avtomobilov niso izdelovali nikoli več.

Zanimive so osebne zgodbe dveh, ki sta bila odločilna pri tem projektu. Prvi, soustanovitelj podjetja Josef Mikolajczyk je psihično uničen in obubožan do konca življenja delal kot nočni vratar v enem Düsseldorfskem hotelu, dočem je drugi, inženir Eslsbett imel lepšo prihodnost.

Kot strokovnjak za dizelske motorje se je povsem posvetil njihovem razvoju in velja za očeta ekološkega dizla, ki za gorivo uporablja obnovljiv vir energije - rastlinsko olje

Nekaj prelomnih datumov iz njegovega delovanja - leta 1973 je konstrural prvi dizelski motor z vbrizgavanjem in leta 1977 prvi dizelski motor, ki deluje na odpadno jedilno olje.

Leta 1980 Elsbett kot prvi naredi pretvorbo standardnih dizelskih motorjev s predprekatom za izgorevanje rastlinskega olja kot goriva, leta 1993 Mercedes opremljen z njegovim eko-dizel Elsbett motorjem zmaga na prvi Eco Tour of Europe kot motor z najmanjšo porabo, leta 1997 Elsbett prejme nagrado EUROSOLAR, ki se podeljuje inovatorjem za uporabo obnovljivih virov energije za pogon motorjev z notranjim izgorevanjem in leta 2002 Elsbett opremi standardni dizelski motor s skupnim vodom vgrajenim v tovorna vozila z enoto za vbrizgavanje rastlinskega olja kot goriva.

Muzej njegovega dela in motorjev - Elsbett Museum - se nahaja v bavarskem mestu Salz

danes brez njega ne znamo zvoziti ovinka

V rosnih dneh avtomobilizma lastniki avtomobilov niso poznali navadnega volana, kot ga poznamo danes in razen v nekaterih današnjih tovarniških futurističnih projektih, kjer se zopet uporablja upravljalna ročica namesto volana, so se avtomobili upravljali prav z njo - z navadno upravljalno ročico, ki je bila vzeta iz - čolna.
Seveda je bila svetlobna leta oddaljena od današnjih upravljalnih ročic imenovanih "joystick". Bila je namreč povsem enaka prvotnemu krmilu čolna, s to razliko, da ko pri čolnu obrnemo ročico desno, zavijemo levo, kar poznajo vsi, ki so kdaj vozili čoln z izvenkrmnim motorjem.
Pri kočiji brez konj imenovano avtomobil, je delovala nasprotno.In ta način so uporabljali vsi.

Ata Benz je sicer uporabil kombinacijo obroča in ročice, a to ni bil volan kot ga poznamo danes. Nekaj podobnega poznajo v današnjem času vozniki delovnih strojev in težkih tovornjakov, ampak samo zato, da lažje obračajo kolesa, ki usmerjajo vozilo v željeno smer

Tisti, ki je kot prvi na svetu pričel serijsko vgrajevati v svoje avtomobile preprost obroč nasajen na krmilni drog, ki mu danes rečemo volan, je bil francoski izdelovalec avtomobilov Panhrad & Levassor leta 1898

Do tedaj so namreč tudi vsi njihovi avtomobili uporabljali takrat najbolj razširjeno uporabo krmiljenja kočije brez konj - krmilno ročico

Zgodba in kasnejši prodor volana namesto upravljalne ročice se začne, ko je nekega dne lastnik avtomobila Panhard & Levassor, Alfred Vacheron, (na fotografiji pod reklamnim plakatom za dirko) ki se je prijavil na avtomobilsko dirko med mestoma Paris-Rouen leta 1894 

enostavno snel običajno upravljalno ročico in na volanski drog namestil navaden, doma izdelan lesen obroč s prečkami zaradi zmanjšanja zvijanja obroča med uporabo in se odpeljal proti cilju.

Zmagovalec, drugouvrščeni kot tudi tretji na tej dirki so imeli na krmilnem drogu tisto običajno palico in Vacheron je končal dirko šele na dvanajstem mestu, a je bila nenavadna ideja lastnikoma tovarne Panhard & Levassor tako všeč, da sta takoj zaščitila novi, revolucionarni sistem upravljanja z vozilom, kot ga poznamo vse do danes.

zmagovalec dirke 1894 - DeDion

drugouvrščeni Georges Lemaitre

tretjeuvrščeni Auguste Doirot

Čeprav ima današnji sodobni volan pri dirkalnih bolidih toliko dodatkov, da je za njegovo upravljanje potrebno uvajanje voznika pred uporabo opremljeno z navodili, ohranja svoj prvotni namen - vožnjo skozi ovinke

Sicer bodo Američani po svoji navadi trdili drugače, da je prvi volan izumil Alexander Winton, izdelovalec dvokoles iz Clevelanda, Ohio, že leta 1890 in da ga je namestil na svoj avtomobil, samo - na katerega? Fotografija njegovega avtomobila iz leta 1899 nič ne kaže na to, da bi imel volan, kajne?

mali avtomobilček, ki ni šel v izdelavo zaradi birokracije

Prototip trikolesnika z imenom Aérocarène 700 so prvič predstavili na pariški razstavi avtomobilov oktobra leta 1947. Leto dni preje sta si ga izmislila in izdelala inženirja Desbenoit in Bodu v letalski tovarni Levasseur. Plastično aerodinamično oblikovano karoserijo brez vrat sta opremila z 684 kubičnim Renaultovim motorjem, ki je razvil kar 23 konjskih moči, verjetno povsem dovolj, da bi manj kot 300 kilogramov težki posebnež dosegel hitrosti višje od 130 km/h kot sta obljubljala tvorca. Za prenos moči na zadnje kolo sta uporabila elektromagnetni štiristopenjski menjalnik in verigo. Samo 1220 milimetrov visok avtomobilček naj bi po podatkih porabil za sto prevoženih kilometrov samo 4 litre goriva vendar podatek o porabi ni preverjen, saj je celotna zamisel obtičala na izdelanem prototipu. 

Za vstop v vozilo se je dvignil celotni zgornji del do polovice dolžine avtomobila, prednja kolesa je imel zaprta zaradi boljše aerodinamike, na vrhu so bile nameščene luči, ki so se v ovinkih obračale skupaj s kolesi - torej mnogo preje, kot znameniti Citroënov "izum"pri svojem modelu DS. Zadek avtomobila se je zaključil z obliko podobno čolnu, ki je pri nekaterih izdelovalcih karoserij bila zelo priljubljena v tridesetih letih XX.stoletja in so ga imenovali "boat tail".

Izdelavo (in s tem prodajo) avtomobila so na razstavi podpirali z prodajno brošuro, vendar podporniki projekta niso uspeli prepričati določenih vladnih krogov, da bi dali zeleno luč za proizvodnjo. Zakaj je bilo to potrebno?

V letih neposredno po koncu druge svetovne vojne je zaradi pomanjkanja surovin bilo za kakršnokoli avtomobilsko proizvodnjo izven podržavljenih podjetij potrebno pridobiti posebno vladno dovoljenje, da se proizvodnja dovoljuje. Ker podporniki projekta niso uspeli prepričati vladno birokracijo o uspešnosti projekta, niso dobili dovoljenja in projekt je šel v arhiv in s tem v pozabo.